Sherlocku Holmesu je ona vedno ta ženska. Redkokdaj sem ga slišal, da bi jo omenil s katerimkoli drugim imenom. V njegovih očeh zatemneva in prekaša vse ostale svojega spola. S tem pa nočem reči, da je občutil do Irene Adlerjeve kakršnosibodi duševno razvnetje, ki bi bilo podobno ljubezni. Vsa duševna razvnetja, zlasti pa tako, so bila temu hladnemu, vestnemu, toda čudovito ravnodušnemu duhu zoprna. Po moji sodbi je bil najpopolnejši opazujoči in sklepajoči stroj, kar jih je svet videl, kot ljubimec pa ne bi bil na pravem mestu. O nežnejših strasteh ni nikoli govoril drugače kakor porogljivo in posmehljivo. Te strasti so bile krasne stvari za opazujočega človeka — izvrstne za razkrivanje človeških nagibov in dejanj. Ako bi pa izkušen mislec pripustil, da bi se kaj takega vrinilo v njegovo fino in dobro uravnano nrav, bi s tem vpeljal moteč faktor, ki bi vrgel senco dvoma na vse njegove duševne uspehe. Pesek v kakem občutljivem inštrumentu ali razpoka v enem njegovih velemogočnih povečevalnih stekel bi ne bila bolj moteča nego močno duševno razvnetje v naravi, kakršna je bila njegova. In vendar je bila zanj samo ena ženska na svetu, in ta ženska je bila pobožna Irena Adlerjeva, ženska dvomljivega in sumljivega spomina.
Zadnje čase sem le malo videval Holmesa. Moja ženitev je naju odtujila drugega drugemu. Moja lastna popolna sreča in vsi oni na dom obrnjeni interesi, ki se pojavijo okoli moža, •ki postane prvič v svojem življenju gospodar svoje lastne domačije, vse je zadostovalo, da je prevzelo vso mojo pozornost. Holmes pa, ki mu ju mrzela vsaka vrsta družbe v dno njegove bohemske duše, je ostal še nadalje v najinem stanovanju v Baker Streetu, se zakopal med svoje stare knjige in se zibal od tedna do tedna med kokainom in častihlepjem, med opojnostjo strupa in silovito eneržijo svoje silne narave. Vendar se je še nadalje globoko zanimal za proučevanje zločinov in uporabljal svoje neizmerne zmožnosti in svoje izredne opazovalne moči v to, da je zasledoval one sledove in razjasnjeval one skrivnostne dogodke, ki jih je uradna policija opustila kot brezupne. Od časa do časa sem slišal kako nejasno govorico o njegovih dejanjih: Kako je bil glede Trepovega umora poklican v Odeso, kako je razjasnil čudno tragedijo bratov Atkinson v Trincomalee in končno o misiji, ki jo je tako delikatno in uspešno dovršil za vladajočo rodovino na Holandskem. Razen teh pojavov nje¬ove delavnosti, ki sem jih samo delil z vsemi čitatelji dnevnih časnikov, sem pa le malo izvedel o svojem prejšnjem prijatelju in tovarišu.
Nekega večera — bilo je dne 20. marca leta 1888. — sem se ravno vračal z nekega bolniškega obiska (sedaj sem se namreč zopet oprijel svoje zdravniške prakse), ko me je pot pripeljala na Baker Street. Ko sem stopal mimo dobro znanih vrat, ki me bodo vedno spominjale na mojo ženitev in temne dogodke „ 5 tudije o škrlatu", me je obšla silna želja, da bi obiskal Holmesa in da bi videl, kako sedaj uporablja svoje izredne zmožnosti. Njegove sobe so bile sijajno razsvetljene in ko sem se kvišku ozrl, sem videl senco njegove visoke postave dvakrat iti preko zastora. Hitro in živahno je hodil po sobi; glavo je imel povešeno, roke pa sklenjene na hrbtu. Meni, ki sem poznal vse njegove navade in običaje, je to njegovo obnašanje pravilo, da je zopet pri delu. Povzdignil se je iz svojih sanj, ki so mu jih vzbujali njegovi strupi, in zopet se je vneto pečal z nekim problemom. Pozvonil sem in kmalu nato sem bil v sobi, ki je bila prejšnje čase deloma tudi moja.
Njegovo vedenje ni, bilo prekipevajoče. Bilo je redkokdaj; vseeno pa je bil, mislim, vesel, da me zopet vidi. Izpregovoril ni skoro ničesar, pač pa mi je s prijaznim očesom namignil, da naj sedem ter mi potisnil preko mize svojo škatlo smotk. Nato se je vstopil pred kamin in me začel po svoji pozorni navadi motriti.
„Zakonski stan ti prija“, je rekel, „zdi se mi, Watson, da si se zredil za sedem in pol funtov, odkar sem te zadnjikrat videl."
„Za sedem", sem odgovoril.
„Veš kaj, mislil bi, da nekoliko več. Samo malo več, Watson, se mi zdi. In zopet v praksi, kakor vidim. Tega mi pa nisi bil povedal, da se nameravaš zopet oprijeti svojega poklica."
„Kako pa potem to veš?"
„Jaz vidim to, sklepam. Dalje pa tudi vem, da si se zadnje čase večkrat precej premočil in da imaš zelo nerodno in nemarno deklo, ali ni res?"
„Moj dragi Holmes," sem rekel, „to je pa malo preveč. Tebe bi gotovo na grmadi sežgali, ako bi bil živel pred nekaj stoletji. Resnica pa je, da sem moral v četrtek na deželo in da sem močno premočen prišel domov; ker pa sem se preoblekel, ne vem, kako moreš kaj takega sklepati? Kar se tiče moje dekle Mary Jane, moram priznati, da je nepoboljšljiva in moja žena ji je že odpovedala službo; toda tukaj zopet ne vidim, kako pridiš do tega sklepa."
Smehljal se je sam pri sebi ter si mel svoje dolge, nervozne roke.
„Stvar je čisto enostavna", je rekel; „moje oči mi pravijo, da se nahaja na tvojem levem črevlju na znotranji strani na usnju šest skoro vzporednih črt. Jasno je, da jih je naredil nekdo, ki je zelo površno drgnil s krtačo ob robu podplata, da odstrani strjeno blato z njega. Odtod, vidiš, prihaja moj dvojni sklep: da si bil v slabem vremenu z doma in da imaš posebno slabo londonsko deklo, ki ti snaži črevlje. Glede tvoje prakse pa naj omenim tole: ako pride kak človek v mojo sobo ter vonja po jodoformu, ima na svojem desnem kazalcu črno liso srebrnega nitrata, ob strani svojega klobuka pa izbočeno mesto, ki kaže, kje je skril svoj stetoskop, bi moral biti v resnici neumen, ako ne bi dejal, da je to človek, ki izvršuje svoj zdravniški poklic."
Nisem si mogel kaj, da se ne bi nasmejal lahkoti, s katero je razlagal svoje sklepanje. „Kadar te slišim navajati svoje vzroke", sem dejal, „se mi vidi vsa stvar tako smešno preprosta, da bi jo sam lahko izvršil, akoravno sem pri vsaki naslednji primeri nanovo v zadregi, dokler mi ne pojasniš svojega postopanja pri sklepanju. In vendar sem prepričan, da so moje oči ravno tako dobre kakor tvoje."
„Res je tako," je odgovoril, si prižgal cigareto ter se vrgel na naslanjač. „Ti gledaš, toda ne opazuješ. Razloček je jasen. Gotovo si na primer pogostoma videl stopnice, ki vodijo z 'veže do te sobe."
„Pogostokrat.“
..Kolikokrat ?“
„No, več stokrat."
„Povej mi torej, koliko jih je?"
„Koliko? Tega pa ne vem."
„Res je tako! Ti nisi opazoval. In vendar si gledal. Jaz pa vem, da jih je sedemnajst, kajti jaz sem gledal in opazoval. Mimogrede rečeno, ker se zanimaš za te male probleme in ker si tako dober, da si zapisuješ eno ali drugo mojih malenkostnih izkušenj, te bo morda tudi tole zanimalo." In vrgel mi je preko mize pismo iz debelega bledordečega papirja, ki je ležalo odprto na mizi.
„Prišlo je s poslednjo pošto," je rekel. „Citaj ga glasno."
Pismo je bilo brez datuma in tudi brez podpisa in naslova.
„Danes zvečer ob tri četrt na osem," se je glasilo, „vas obišče nek? gospod, ki vas želi v zelo važni zadevi za svet vprašati. Usluge, ki ste jih storili nedavno eni izmed evropskih vladarskih hiš, so pokazale, da ste človek, ki se mu more zaupati stvari tolike važnosti, ki jo skoro ni mogoče povečati. Podobno sporočilo o vas smo od vseh strani prejeli. Bodite torej ob tej uri na svojem stanovanju in ne štejte v zlo, ako bi vaš obiskovalec nosil krinko."
„V resnici skrivnostna zadeva," sem dejal. „Kaj pa misliš, da to pomeni?"
„Doslej še nimam nikakih podatkov. Največja napaka je, ako človek teorizira, preden ima podatke. Nehote začne človek zvijati dejstva, da prijajo njegovim teorijam, namesto da bi se teorije prilagodile dejstvom. Toda pismo samoposebi. Kaj sklepaš iz njega samega?"
Skrbno sem si ogledal pisavo in papir, na katerem je bila pisana.
„Človek, ki ga je pisal, je brez dvoma premožen," sem rekel in skušal posnemati prijateljev način sklepanja. „Takega papirja ni dobiti izpod pol krone (— 3 K) za zavoj. Posebno močen in trd je.“
„Posebno — to je prava beseda," je rekel Holmes. „To sploh ni angleški papir. Drži ga proti luči."
Storil sem tako in opazil, da so bile v papir vtisnjene velika črka E, za njo pa majhna črka g, veliki P, dalje veliki G z majhnim t zadaj.
„Kaj pa praviš k temu?" je vprašal Holmes.
„Brez dvoma je to ime izdelovatelja ali pravzaprav njegov monogram."
„Nikakor ne. G z majhnim t stoji namesto vse besede Gesellschaft, to je družba, kompanija. To je običajna okrajšava ravno tako kakor je Co. za kompanijo. P pomeni seveda papir. Sedaj pa Eg. Poglejmo v naš kontinentalni geografični leksikon." In vzel je s police težko rjavo knjigo. „Eglow, Eglonitz — tukaj jo imamo Egrča. Leži v nemškem delu Češke ne daleč od Karlovih varov. Kraj je znamenit radi tega, ker je tukaj umrl Wallenstein, in radi številnih tovaren za steklo in papir. Ha, ha, moj dragi, kaj pa praviš k temu?" Oči so se mu svetile in puhnil je velik, zmagoslaven oblak dima iz svoje cigarete v zrak.
„Ta papir je bil narejen na Češkem," sem rekel.
„Tako je. In človek, ki je napisal to pismo, je Nemec. Poglej čudno konstrukcijo stavka: ,Podobno sporočilo o vas smo od vseh strani prejeli.' Francoz ali Rus bi kaj takega ne mogla napisati. Samo Nemci so tako neusmiljeni s svojimi glagoli. Radi tega nam preostaja samo še to, da doženemo, česa želi ta Nemec, ki piše na češki papir in nosi raje krinko, namesto da bi pokazal svoj obraz. Je že tukaj, ako se ne motim, da prežene vse naše dvome."
Pri teh besedah je bilo slišati glasno peketanje konjskih kopit, drsanje koles ob zavoro, za tem pa je nekdo močno potegnil naš zvonec. Holmes je zažvižgal.
„Dva sta, soditi po glasu," je rekel. „Da“, je nadaljeval ter pogledal skozi okno. „Ličen majhen brougham in dvoje lepih živali. Stoinpetdeset guinej (gini) vsak. Denar bo v tem slučaju, Watson, ako ničesar drugega ne bo."
„Mislim, da bi bilo najbolje, ako grem, Holmes."
„Nikakor ne, doktor. Ostani kjer si. Brez svojega Boswella sem skoro izgubljen. Tole pa obeta biti zelo zanimivo. Prav žal bi mi bilo, ako bi tebe ne bilo poleg."
„Toda tvoj klijent. —“
„Ne oziraj se nanj. Morda potrebujem jaz tvoje pomoči in ravno tako tudi on. Tukaj je. Vsedi se v tale naslanjač, Watson, in pozorno poslušaj obadva."
Počasni in težki koraki, ki so se bili culi s stopnic in veže, so se ustavili tik pred vrati. Nato je sledilo glasno in avtoritativno trkanje.
„Naprej 1“ je rekel Holmes.
In vstopil je človek, ki je težko meril manj nego šest črevljev v visokost, njegove prsi in udje pa so bili herkulski. Njegova oprava je bila bogata, tako bogata, da bi jo na Angleškem smatrali, da izvira iz slabega okusa. Težki trakovi iz astrahana so bili nameščeni preko rokavov in na dvojnoprsovitem plašču, temnomodra suknja je bila obrobljena z ognjenordečo svilo, pod vratom pa zapeta s pomočjo naprsne zapone, ki je sestojala iz enega samega svetlega berila. Nosil je škornje, ki so mu segali preko meč in ki so bili zgoraj obrobljeni z bogato rdečo kožuhovino; vsa njegova zunanjost je vobče delala vtis barbarskega bogastva. V roki je držal klobuk s širokimi okraji, preko gornjega dela svojega obraza pa je nosil črno krinko, ki mu je segala preko ličnih kosti in ki jo je očividno ravno šele nataknil, kajti ob svojem vstopu je še vedno držal roko pri njej. Po spodnjem delu obraza soditi je bil človek močnega značaja; imel je debele, viseče ustnice in podolgasto ravno brado, ki je pričala o odločnosti, ki je segala notri do trmoglavosti.
„Ali ste prejeli moje pismo?“ je vprašal z debelim in osornim glasom ter močno izrazitim nemškim naglasom. „Pisal sem vam, da pridem." In oziral se je od enega do drugega izmed naju, kakor da ne bi vedel, koga naj nagovori.
„Prosim, sedite," je rekel Holmes. „To je moj prijatelj in tovariš dr. Watson, ki je tupatam tako dober, da mi pomaga pri mojih slučajih. S kom pa imam čast govoriti?"
„Nazivljate me lahko grof von Kramm, češki plemič. Nadejam se, da je ta gentleman, ta vaš prijatelj, možak časti in diskrecije, ki mu lahko zaupam stvar naj večje važnosti. Ako ne, bi pa najraje govoril z vami samimi."
Vstal sem, da bi odšel, Holmes pa me je ujel za roko ter me potisnil nazaj na stol. „Obadva ali nobeden," je rekel. „Pred tem gentlemanom poveste lahko vse, karkoli bi povedali meni samemu."
Grof je zmajal s svojimi širokimi ramami. „Potemtakem moram začeti," je rekel, „s tem, da mi obadva obljubita popolno tajnost za dve leti; po preteku tega časa ne bo imela zadeva nobenega pomena več. Za sedaj pa ni preveč, ako rečem toliko, da je stvar tako tehtna, da utegne imeti vpliv na evropsko zgodovino."
„Obljubljam,“ je dejal Holmes.
„In jaz tudi."
„Oprostite mi to masko," je nadaljeval naš čudni obiskovalec. „Vzvišena oseba, ki sem v njeni službi, želi, da ostane njen posredovalec sam neznan, in jaz takoj priznam, da naslov, ki sem si ga ravnokar pridejal, ni popolnoma moj."
„Se mi je zdelo,“ je dejal Holmes hladno.
„Okolnosti so zelo delikatne in storiti je treba vse varnostne korake, da se potlači stvar, ki utegne vzrasti v neizmeren škandal, in resno kompromitirati eno evropskih vladarskih hiš. Da govorim naravnost, vsa zadeva se tiče velike hiše Ormsteinske, dednih kraljev Ceške.“
„Tudi to se mi je zdelo," je zamrmral Holmes, se uravnal v svojem naslanjaču in zaprl svoje oči.
Naš obiskovalec pa je začudeno pogledal utrujeno, sključeno postavo moža, ki so mu ga opisali kot najbistroumnejšega misleca in najbolj energičnega agenta v Evropi. Holmes pa je počasi odprl svoje oči in nepotrpežljivo pogledal svojega orjaškega klijenta.
„Ako bi se vaše veličanstvo toliko ponižalo “ je dejal, „da bi mi popisalo svoj slučaj, bi mi bilo bolj mogoče svetovati vam.“
Obiskovalec je planil s svojega stola in začel hoditi ves razburjen po sobi gori in doli. Nato pa si je z obupno gesto strgal krinko s svojega obraza ter jo zagnal na tla. „Prav imate," je vzkliknil, „jaz sam sem kralj. Cernu bi poskušal to prikrivati?"
„Zares, čemu?" je zagodrnjal Holmes. „Vaše veličanstvo še ni izpregovorilo, in že sem vedel, da je možak, s katerim govorim, Wilhelm Gottsreich Sigismond von Ormstein, veliki vojvoda Cassel-Felstein in dedni kralj češki."
„Vendar to si lahko mislite" je dejal naš čudni obiskovalec, se zopet usedel in segel s svojo roko preko svojega visokega, belega čela, „lahko si mislite, da nimam navade, da bi osebno izvrševal take posle. Toda vsa stvar je tako delikatna, da je nisem mogel zaupati nobenemu posredovalcu; ne da bi se mu izročil v njegovo oblast. Prišel sem incognito notri iz Prage, da vas vprašam za svet."
„Prosim, vprašajte," je dejal Holmes in zopet zaprl svoje oči.
„Dejstva so na kratko tale: Pred nekako petimi leti sem se za časa svojega bolj dolgega bivanja v Varšavi seznanil z dobro znano pustolovkinjo Ireno Adlerjevo. Ime vam je brez dvoma znano."
„Bodi tako prijazen, doktor, in poglej v moj zapisnik," je dejal Holmes, ne da bi odprl svojih oči. Mnogo let sem je imel namreč navado zbirati vse podatke o raznih ljudeh in zadevah, tako da je bilo težko imenovati kake stvari ali osebe, da ne bi takoj podal potrebne informacije. V tem slučaju sem našel njen životopis med življenjepisom nekega hebrejskega rabinca in onim nekega štabnega poveljnika, ki je napisal neko monografijo o globokomorskih ribah.
„Daj, da vidim," je rekel Holmes. „Hm! Rojena je v New Jerseyu 1 . 1858. Kontraaltistinja — hm! La Scala — hm! Primadona carske opere v Varšavi — da! Zapustila oder
— ha! Živi v Londonu — res je tako! Zdi se mi, da se je vaše veličanstvo zapletlo s to mlado osebo, ji pisalo nekoliko kompromitujočih pisem ter želi sedaj dobiti ta pisma zopet nazaj."
»Popolnoma tako je. Toda kako pa —“
„Ali se je vršila kaka skrivna poroka?"
„Ne.“
„Ali ni nobenih postavnih listin ali uradnih potrdil ?“
»Nobenih."
»Potem ne morem razumeti vašega veličanstva. Ako bi hotela ta oseba uporabiti svoja pisma za izsiljevanje ali v druge namene, kako naj dokaže njihovo avtentičnost?"
»Pisava!"
»Pah, pah! Ponarejena!"
»Moj zasebni pisemski papir."
»Ukraden!“
»Moj lastni pečat."
»Ponarejen!“
»Moja fotografija."
»Kupljena!"
»Na fotografiji sva obadva naslikana."
»Moj Bog! To je zelo hudo! Vaše veličanstvo je v resnici zakrivilo indiskrecijo."
»Bil sem nor — blazen !“
»Zelo resno ste se kompromitirali."
»Takrat sem bil šele samo prestolonaslednik. Bil sem mlad. Sedaj imam samo trideset let."
»Dobiti jo moramo nazaj."
»Poskusili smo že, pa se nam ni posrečilo."
„Vaše veličanstvo mora plačati. Kupiti jo je treba."
„Ona je noče prodati."
„Tedaj jo je treba ukrasti."
„2e pet poizkusov se je izvršilo. Dvakrat so od mene plačani tatovi ulomili v njeno hišo. Enkrat smo dobili njeno prtljago v roko, ko je potovala. Dvakrat so prežali nanjo in jo napadli. Toda vedno brez uspeha."
„Nobenega sledu o sliki?"
»Popolnoma nobenega."
Holmes se je nasmejal. „To je v resnici čisto lep majhen problemček," je rekel.
»Toda zame zelo resen," je odvrnil kralj očitajoče.
»Zelo, zares. Kaj pa hoče narediti s to fotografijo?"
»Uničiti me!“
»Kako pa?“
»V kratkem se oženim."
»Cul sem o tem."
»S Klotildo Lothmann von Sachsen-Meiningen, drugo hčerjo skandinavskega kralja. Morda so vam stroga načela njene rodovine znana. Ona sama je nad vse nežna duša. Samo senca dvoma glede mojega obnašanja naredi vsemu konec."
»In Irena Adlerjeva?"
»Grozi, da jim pošlje to fotografijo. In ona bo to tudi storila. Dobro vem, da bo. Vi je ne poznate, toda ona ima srce iz kamena. Ona ima obraz najlepše ženske in duh najbolj odločnega moža. Prej bi se poslužila vsakega sredstva — prav vsakega, kakor pa da bi pripustila, da bi se jaz poročil z drugo žensko."
„Ali ste prepričani, da je doslej še ni doposlala?"
„Prepričan sem.“
„Zakaj pa?“
„Ker mi je rekla, da jo dopošlje onega dr^e, ko bo zaroka javno proglašena. In to se zgodi prihodnji ponedeljek."
„O, potem imano še tri dni," je rekel Holmes in zazeval. „To je velika sreča, ker imam ravno opravila z eno ali dvema drugima važnima zadevama. Vaše veličanstvo ostane seveda za sedaj tukaj v Londonu ali ne?"
„Gotovo. Najdete me v hotelu Langham pod imenom grof von Ivramm."
„Potem vam že napišem kako vrstico, da vas obvestim, kako napredujemo."
„Prosim, storite to. Napeto bom pričakoval."
„Kako pa glede denarja?"
„Vi imate carte blanche."
„Popolnoma?“
„Povem vam, da bi dal eno celo deželo svojega kraljestva, samo da bi dobil ono fotografijo nazaj."
„In za sedanje stroške?"
Kralj je vzel izpod svojega plašča težko mošnjo iz kože divje koze ter jo položil na mizo.
„Tukaj je tristo funtov v zlatu, sedemsto pa v bankovcih," je rekel.
Holmes je hitro napisal na list iz svojega zapisnika pobotnico in mu jo izročil.
„In naslov te mademoiselle ?“ je vprašal.
„BrionyLodge, Serpentine Avenue, St.John’s Wood.“
Holmes si je naslov zapisal. „5e eno vprašanje," je rekel. „Ali je bila fotografija kabinetne oblike?"
„Da.“
„Potem pa lahko noč, veličanstvo, nadejam se, da bom kmalu imel kako ugodno novico za vas. Sedaj pa lahko noč, Watson,“ je pristavil, ko so kolesa kraljevskega broughama oddrdrala po ulici. „Ako bi bil tako prijazen in se jutri popoldan ob treh zopet oglasil tukaj, bi jako rad govoril o tej zadevi s teboj."
Točno ob treh sem bil v Baker Streetu, toda Holmes se še ni povrnil. Gospodinja mi je povedala, da je kmalu po osmi uri odšel od doma. Vsedel sem se h kaminu z namenom, da ga počakam, najsi še tako dolgo izostane. Mene je stvar že močno zanimala, kajti akoravno ni imela na sebi onih čudnih in silovitih znakov, kakor ona dva zločina, o katerih sem že na drugem mestu poročal, je bila vsa narava tega slučaja in vzvišena osebnost njegovega klijenta
vseeno nekaj posebnega. Ne glede na naravo preiskovanja, ki ga je vodil moj 'prijatelj, je bilo vseeno v njegovem mojstrskem obvladanju situvacije in njegovem bistrem in jasnem sklepanju nekaj, kar je naredilo, da sem naravnost z veseljem proučeval sistem njegovega dela in sledil hitrim in finim metodam, ki je z njihovo pomočjo razvozljal najbolj zamotane skrivnostne zadeve. In sčasoma sem se tako zelo privadil njegovih uspehov, da mi niti na misel ni prišlo, da bi se mu stvar ne mogla posrečiti.
Skoro štiri je že bila ura, ko so se odprla vrata in v sobo je stopil nekak hlapec, ki je bil videti pijan, nepočesan, razvnetega obraza in v umazani obleki. Akoravno sem poznal presenetljive zmožnosti svojega prijatelja v preoblačenju, sem ga moral vseeno trikrat dobro pogledati, predno sem se prepričal, da je bil v resnici on. Pokimal mi je in izginil v svojo sobo, iz katere se je kmalu zopet prikazal v svoji stari zunanjosti. Utaknil je svoje roke v žep, iztegnil svoje noge proti kaminu in se nekoliko časa presrčno smejal.
„Veš kaj, imenitno!“ je zavpil; vendar ni mogel dalje, kajti začel se je zopet tako zelo smejati, da se je moral kar vznak vleči v stolu.
»Kaj pa je?“
»Kar preveč smešno je. Prepričan sem, da nikoli ne uganeš, kako sem prebil to jutro in kaj sem dognal."
„Niti misliti si ne morem. Zdi se mi pa, da si opazoval navade in morda vso hišo miss. Irene Adlerjeve."
„Res je tako, toda uspeh je bil precej nenavaden. Vseeno ti pa povem vse. Zjutraj sem okoli osme ure odšel od doma, in. sicer preoblečen kot hlapec, ki nima dela. Med vozniki vlada čudovito prijateljstvo in prostozidarstvo. Bodi eden izmed njih in takoj izveš vse, kar se le da izvedeti. Kmalu sem našel Briony Lodge. To je majhna, dvonadstropna vila z vrtom zadaj, vendar pa sega spredaj tik do ceste. Vrata s ključavnico, ki ji pravimo chubb. Na desni strani velika dobro opravljena družabna soba z visokimi okni, ki seeajo skoro do tal in z onimi neslanimi angleškimi okenskimi pritrjevalci, ki jih more vsak otrok odpreti. Razen tega ni bilo nič znamenitega izvzemši to, da se je moglo do okna v hodniku priti s strehe kolarnice. Nato sem se podal okoli hiše in vse pozorno opazoval, vendar nisem nič drugega zanimivega opazil.
Nato sem postajal po ulici in kmalu našel — kakor sem pričakoval ■— da se nahaja tudi hlev ob poti, ki je peljala ob nekem vrtnem zidu. Ponudil sem se hlapcem, da jim pomagam konje česati in za to delo sem dobil dva penija, kozarec pijače, za dve pipi tobaka in toliko informacije o miss Adlerjevi, kolikor sem jo le želel, da ne rečem ničesar o informacijah o kakega pol tucata drugih ljudeh, ki stanujejo
tod okoli, za katere se nisem sicer niti najmanje zanimal, pa sem moral vseeno poslušati njihove življenjepise.“
„No, in kaj je z Ireno Adlerjevo?" 'sem vprašal.
„Ta ženska je vsem moškim tistega dela mesta zmešala glave. Najnežnejša stvarica je, kar jih hodi na tej zemlji pod ženskim klobukom. Tako pravijo kočijaži in vozniki tam doli neki do zadnjega moža. Ona živi mirno sama zase, poje pri koncertih, se pelje vsak dan ob petih na izprehod in se vrača točno ob sedmih k večerji. Ob drugih časih gre redkokdaj iz doma, izvzemši tedaj, kadar poje. Ima pa samo enega moškega obiskovalca, toda ta je vedno pri njej. Lep, črnolas, živahen človek je to; nikdar je ne obišče manj kakor enkrat vsak dan, pogostoma pa tudi dvakrat. Ime mu je mr. Godfrey Norton iz Inner Templa. Sedaj vidiš, kako dobro je, ako ima človek kočijaže in voznike kot zaupnike. Deset in desetkrat so ga že peljali domov in vedo vse o njem. Ko sem izvedel od njih vse, kar so vedeli povedati, sem začel zopet hoditi okoli Briony Lodge ter razmišljati o svojem bojnem načrtu.
Ta Godfrey Norton je očividno važen činitelj v vsej zadevi. Pravni zastopnik je. To se sliši pomenljivo. Kakšno je razmerje med njima in kaj je namen njegovih ponovnih obiskov? Ali je ona njegova klijentinja ali prijateljica ali ljubimka? Ako je prvo, potem je gotovo njemu izročila fotografijo v varstvo. Ako pa je poslednje, je stvar manj verjetna. Od odgovora na to vprašanje je bilo odvisno, ali naj nadaljujem svoje delo pri Briony Lodge ali pa naj obrnem svojo pozornost do stanovanja tega človeka v Templu. Stvar je bila kočljiva in je razširila polje mojega preiskovanja. Bojim se, da te mučim s temi podrobnostmi, vendar ti moram razložiti svoje majhne težkoče, ako hočeš vso situvacijo razumeti."
»Pozorno ti sledim," sem odgovoril.
„Še vedno sem razmišljeval o vsej zadevi, ko se je naenkrat pripeljala do Briony Lodge lična kočija, iz katere je skočil nek gospod. Bil je v resnici lep človek, temnega obraza, z orlovskim nosom in brkami — očividno oni človek, o katerem sem slišal govoriti. Videti je bilo, da se mu zelo mudi; zaklical je kočijažu, da naj počaka, ter pohitel mimo hišine, ki mu je odprla vrata, kakor človek, ki je popolnoma domač v hiši.
V hiši je ostal kake pol ure in včasih sem ga pri oknih družabne sobe videl, kako je hodil gori in doli, govoril razburjeno in mahal z rokami. Nje same pa nisem mogel videti. Kmalu zatem pa je prišel zopet iz hiše ter je bil videti celo še bolj razburjen kakor poprej. Ko je stopil v voz, je potegnil iz žepa zlato uro in resno zrl nanjo. ,Vozi kot zlodej!‘ je zaklical, .najprej do tvrdke Gross & Hankey v Regent Streetu, nato pa v cerkev sv. Monike na Edgware Roadu. Pol guineje dobiš, ako dospeš tja v dvajsetih minutah!'
In oddrdrala sta dalje; jaz pa sem ravno ugibal, ali ne bi kazalo, da bi šel za njim, ko se je po poti prikazal majhen in ličen landaver, kojega voznik je imel svoj plašč samo na pol zapet in ovratnico pod ušesom, medtem ko so bile skoro vse zapone konjske oprave odpete. Komaj se je ustavil, je ona planila iz vežnih vrat in skočila v voz. Samo za trenutek sem jo videl, vendar je tako ljubka ženska in takega obraza, da bi človek kar umrl zanj.
,V cerkev sv. Monike, John', je zavpila, ,in pol sovereigna dobiš, ako dospeš tja v dvajsetih minutah.'
Tega pal nisem smel zamuditi, Watson. Ravno sem preudarjal, ali naj tečem za vozom ali naj se obesim nanj, ko se prikaže na ulici izvošček. Dvakrat me je pogledal, ker sem bil tako slabo oblečen; jaz pa sem skočil v voz, predno je mogel kaj ugovarjati. ,Do cerkve sv. Monike', sem dejal, ,in pol sovereigna, ako dospete tja v dvajsetih minutah.' Petindvajset minut je manjkalo do dvanajstih in z ozirom na to mi je bilo naravno jasno, za kaj da je šlo.
Moj voznik je hitro vozil. Ne verujem, da bi se kdaj vozil hitreje, toda onadva sta bila pred menoj. Ko sem dospel do cerkve, sta stala tamkaj landaver in kočija, pred njima pa konji, iz katerih se je kar kadilo. Plačal sem vozniku in pohitel v cerkev. Notri ni bilo žive duše razen
onih dveh in duhovnika v koretlju, ki je očividno resno govoril ž njima. Vsi trije so stali v eni skupini pred oltarjem. Počasi sem stopal po stranski cerkveni ladji, kakor vsak drug človek, ki bi slučajno zašel v cerkev. Naenkrat pa so se v veliko moje začudenje vsi trije ozrli proti meni in Godfrey Norton je pritekel k meni, kolikor je le mogel naglo.
,Hvala Bogu!' je vzkliknil. ,Vi bodete zadostovali. Pridite! Pridite!'
,Kaj pa je?‘ sem vprašal.
.Pojdite, človek, pojdite, samo še tri minute je časa, drugače ne bo postavno veljavno.'
Skoro vlekel me je k oltarju in predno sem vedel, kje da sem se nahajal, sem že. godrnjal odgovore, ki so mi jih šepetali v moja ušesa in pričal o stvareh, o katerih nisem ničesar vedel, in bil sploh priča zveze device Irene Adler j eve in samca Godfreya Nortona. Vse se je zgodilo kakor bi trenil; na eni strani se mi je zahvaljeval on, na drugi pa ona, duhovnik pa je radostnega obraza stal pred menoj. To je bil najbolj čuden položaj, kar sem se v njih znašel v vsem svojem življenju in misel na vse to je bila vzrok, da sem se ravnokar tako smejal. Zdi se mi, da njuno dovoljenje ni bilo povsem v redu in da ju duhovnik nikakor ni hotel poročiti brez kakršnegakoli svedoka in da je samo moj srečni prihod rešil ženina, da mu ni bilo treba pohiteti na ulico iskat priče in druga. Nevesta mi je dala en sovereign in jaz imam namen
nositi ga na svoji urni verižici kot spomin na to priliko."
„To je v resnici nepričakovan preobrat vse zadeve," sem rekel; „kaj pa potem?"
„No, spoznal sem, da so prišli moji načrti v resno nevarnost. Videti je bilo, kakor da je dvojica nameravala takoj odpotovati, tako da bi bil jaz primoran storiti prav hitre in energične korake. Pri cerkvenih vratih pa sta se zopet ločila; on se je odpeljal nazaj v Temple, ona pa v svojo hišo. ,Ob petih se odpeljem kakor po navadi v Park na izprehod" je rekla pri odhodu. Drugega nisem slišal. Odpeljala sta ’se vsak na drugo stran, jaz pa sem šel dalje, da uredim svoje korake."
„In ti so?"
„Malo mrzlega mesa in kozarec piva," je rekel ter pozvonil. „Imel sem preveč opravila, da bi mogel misliti na jed, in zvečer bom najbrže imel še več dela. Sicer pa veš kaj, doktor, potreboval bom tvoje pomoči."
„Naravnost veselilo me bo.“
„Postave ne nameravaš prelomiti, kajneda?"
„Niti najmanj."
„Niti se podati v nevarnost, da naju primejo?"
„Ne, razen v dobri stvari."
„O, stvar je izvrstna!"
„Potem sem tvoj."
„Prepričan sem bil, da se smem nate zanesti."
„Cesa pa želiš?"
„Ko prinese mrs. Turnerjeva naročeno, potem ti vso stvar pojasnim. Sedaj pa,“ je rekel, ko se je lotil preprostega kosila, ki mu ga je prinesla naša gospodinja, „moram med jedjo govoriti, kajti nimam mnogo časa. Kmalu bo ura pet. V dveh urah moramo biti na kraju dejanja. Miss Irene ali sedaj pravzaprav madame se povrne ob sedmih iz izprehoda. Tedaj morava biti pri Briony Lodge, da jo srečava."
„In kaj potem?"
„To moraš meni prepustiti. Jaz sem že vse uredil, kaj se ima zgoditi. Pri vsem tem pa je samo ena stvar, katere te moram nujno prositi, Ti se ne smeš vmešavati, naj pride karkoli hoče. Ali razumeš?"
„Torej naj bom brez dela?"
„Ničesar nimaš opraviti. Morebiti se zgodi nekaj malega neprijetnega. Ne pojdi zraven. Vse to se konča s tem, da poneso mene v hišo. Cez kake štiri ali pet minut se bo odprlo okno v družabni sobi. Tedaj se postavi ti blizu tega okna."
„Da.“
„In tamkaj me moraš opazovati, kajti videl me boš lahko."
„Da.“
„In kadar vzdignem svojo roko — takole — vrzi v sobo, kar ti bom dal v ta namen, obenem pa boš začel vpiti, da gori. Ali si me dobro razumel?"
,.Popolnoma."
„Ničesar posebno strašnega ni,“ je rekel in vzel podolgovat zvitek v podobi smotke iz žepa. „To ni nič drugega kakor čisto navadna raketa, ki razširja dim, kakor jo rabijo napeljevalci plinovih in drugih cevi; na vsakem koncu ima razstrelilo kapico, da se more sama od sebe vžgati. To je vsa tvoja naloga!. Ko boš začel vpiti, da gori, bodo začeli tudi drugi ljudje isto vpiti. Tedaj se pa podaj do konca ulice, kjer se ti tekom desetih minut jaz pridružim. Nadejam se, da sem ti vse čisto razločno povedal, ali ne?“
, Jaz moram tedaj stati tamkaj brez opravila, se zatem približati onemu oknu, opazovati tebe in zagnati na dano znamenje tole stvar v sobo; nato pa moram začeti vpiti, da gori ter te počakati na cestnem vogalu."
„Tako je."
„Potem se lahko povsem zaneseš name."
„To je izvrstno. Sedaj pa mislim, da je skoro čas, da se pripravim za novo ulogo, ki jo moram igrati."
Izginil je v svojo spalnico in se čez nekoliko minut povrnil preoblečen kot prijazen in preprost nonkonformistiški duhovnik. Njegov široki, črni klobuk, njegove nabuhle hlače, njegova bela ovratnica, njegov prijazni nasmeh in njegov dobrodušni, radovedni pogled, vse je bilo tako, kakor bi edino mr. John- Hale mogel
kaj enakega narediti. Holmes pa ni izpremenii samo svoje oprave. Izraz njegovega obraza, njegovo obnašanje, da, vsa njegova duša je bila videti kakor da se sklada z vsako novo ulogo, ki jo je navzel. Gledišče je izgubilo izvrstnega igralca, ravno tako kakor je znanost izgubila ostroumnega misleca, ko je postal strokovnjak v kriminalnih stvareh.
Četrt na sedem je bilo, ko sva odšla iz Baker Streeta in manjkalo je še deset minut do sedmih, ko sva dospela do Serpentine Avenue. Mračilo se je že in luči so že prižigali, ko sva korakala pred Briony Lodge gori in doli ter čakala prihoda stanovalke te vile. Hiša je bila prav taka, kakor sem si jo predstavljal po Sherlock Holmesovem popisu, samo okolica se mi je zdela manj tiha kakor sem pričakoval. Ravno nasprotno, za tako majhno ulico in z ozirom na tiho okolico je bila zelo živahna. Na nekem vogalu je stala skupina slabo oblečenih možakov, ki so kadili in se smejali, dalje brusač britev s svojim kolesom, dva stražnika, ki sta dvorila neki pestunji, in nekoliko dobro oblečenih mladih ljudi, ki so s smotkami v ustih hodili semintja.
„Kakor vidiš," je rekel Holmes, ko sva stopala pred hišo gori in doli, „naredi ta poroka vso zadevo pravzaprav bolj enostavno. Fotografija postane sedaj dvorezen nož. Lahko se more trditi, da bo ona ravno tako gledala na to, da je ne vidi mr. Godfrey Norton, kakor
skrbi naš klijent, da ne pride njegovi princezinji pred oči. Vprašanje pa je sedaj: Kje bi mi mogli najti to fotografijo?"
„Da, zares, kje?
„Prav neverjetno je, da jo nosi s seboj. Slika je kabinetne oblike. Prevelika, da bi jo bilo mogoče z lahkoto skriti v ženski obleki. Ona dobro ve, da je kralj zmožen povzročiti, da jo na ulici napadejo in preiščejo. Dva podobna poizkusa sta se že prigodila. Radi tega smemo smatrati kot gotovo, da je ne nosi s seboj."
„Kje pa potem?"
„Morda jo ima njen bankir ali pa njen pravni zastopnik. To dvoje bi bilo mogoče. Jaz bi pa dejal, da ni niti eno niti drugo. Ženske so že po naravi skrivnostne in rade same izvršujejo svoje skrivnosti. Cernu bi ona dala sliko kaki drugi osebi? Lahko jo je zaupala svojemu lastnemu varstvu, vendar ni mogla reči, kakšen indirekten ali političen vpliv bi naredila ž njo na človeka, ki se peča s trgovino in kupčijo. Poleg tega se spomni, da je sklenila uporabiti jo tekom malo dni. Radi tega se mora nahajati nekje, kjer jo ima takoj pri roki. Nahajati se mora torej v njeni hiši."
„V to so pa že dvakrat vlomili."
„Pah! Vendar niso znali iskati."
„Kako boš pa ti iskal?"
„Jaz sploh ne bom iskal."
»Kaj pa?"
„Njo samo pripravim, da mi jo pokaže."
„Ona ne bo hotela tega storiti."
„To ji ne bo mogoče. Toda že čujem ropot koles. Njena kočija je. Sedaj pa glej, da do pičice natančno izpolniš moje naročilo."
Pri teh besedah so se izza cestnega ovinka prikazale luči voza. Bil je ličen majhen landaver, ki je drdral proti Briony Lodge. Ko se je voz ustavil, je eden pohajkovalcev z vogala skočil, da odpre vrata in dobi tako majhen dar, v tem trenutku ga pa sune na stran drug pohajkovalec, ki je prihitel z istim namenom. Nastal je velik prepir, ki sta ga povečala onadva stražnika, ki sta se zavzela za enega izmed pohajkovalcev, in brusač, ki se je z enako vnemo zavzel za drugega. Naenkrat je padel udarec in kakor bi trenil, se je nahajala ženska, ki je stopila iz svojega voza, na sredi majhne gruče razvnetih ljudi, ki so divje tolkli s svojimi pestmi in palicami drug po drugem. Holmes je planil v gnečo, da ščiti žensko; toda ravno ko je dospel do nje, je glasno zavpil ter se zgrudil na tla; po obrazu mu je tekla kri. Spričo njegovega padca sta stražnika zbežala vsa v eno smer, pohajkovalci pa v drugo, samo nekoliko bolje oblečenih ljudi, ki so opazovali pretep, ne da bi se ga udeležili, je ostalo na licu mesta in ti so pristopili bliže, da pomagajo ženski in ranjencu. Irena Adlerjeva — kakor jo hočem še vedno imenovati — je odhitela po stopnicah navzgor. Na vrhu pa se je ustavila ter se ozrla na ulico nazaj.
„AH je ubogi gospod močno ranjen?" je vprašala.
»Mrtev je" je zavpilo nekaj glasov.
„Ne, ne, še je življenje v njem," so vpili drugi. Toda izdahnil bo, predno ga prepeljete v bolnico."
„Vrl človek je to," je rekla neka ženska. „Denarnico in uro bi mu bili ukradli, ako bi njega ne bilo. Roparska tolpa je to in prav predrzna. Oh, sedaj zopet diha."
„Tukaj na ulici ne more ležati. Ali ga lahko ponesemo v hišo, gospa?"
»Gotovo. Nesite ga v družabno sobo. Tamkaj se nahaja udoben divan. Semkaj, prosim."
Počasi in svečano so ga nesli v Brionv Lodge ter ga položili v glavno sobo, jaz pa sem še vedno opazoval ves dogodek s svojega mesta pri oknu. V hiši so prižgali svetiljke, vendar še niso potegnili zastorov doli, tako da sem lahko videl Holmesa, ko je ležal na divanu. Ne vem sicer, ali ga je morda začela vest peči radi uloge, ki jo je igral, vem pa, da mene ni bilo nikoli v svojem življenju bolj sram samega sebe, kakor tedaj, ko sem videl krasno bitje, proti kateri sem se udeležil zarote, in njeno nežnost in prijaznost, s katero je stregla ranjencu. In vendar bi bilo največje izdajstvo, ako bi sedaj popustil svojo ulogo, ki mi jo je zaupal. Ojunačil sem se ter vzel izpod svojega plašča raketo. Navsezadnje, sem si dejal, ne bomo vendar njej nič hudega storili. Samo preprečiti hočemo, da bi ona komu drugemu škodovala.
Holmes se je na divanu usedel in videl sem ga, kako je dajal z roko znamenja, kakor človek, ki mu pomanjkuje zraka. Hišina je pohitela k oknu in ga odprla. V istem trenutku sem ga videl vzdigniti roko in na to znamenje sem zagnal svojo raketo v sobo ter zavpil: gori! Komaj sem izgovoril to besedo, je začela vsa množica gledalcev dobro in slabo oblečenih, gospoda, hlapci in služabnice, na ves glas vpiti: gori! Gosti oblaki dima so se valili po sobi in skozi odprto okno. Videl sem hiteti semintja postave, trenutek pozneje pa sem slišal Holmesov glas, ki je vpil, da klic o ognju ni bil resničen. Tedaj sem se splazil skozi vpijočo množico ter odšel proti cestnemu vogalu in čez deset minut sem naenkrat začutil prijateljevo roko v svoji ter odhajal s prizorišča vpitja in hrupa. Holmes je stopal nekoliko minut hitro in molče, dokler ni zavil v eno onih mirnih ulic, ki vodijo proti Edgware Roadu.
„Prav dobro si izvršil svojo nalogo, doktor," je rekel. „Bolje ne bi mogel storiti. Vse je v redu."
„Torej imaš fotografijo?"
„Vem, kje da se nahaja."
„In kako si to izvedel?"
„Ona mi je pokazala, kakor sem ti rekel, da bo."
„Še vedno mi stvar ni jasna.“
„Jaz nočem imeti nobenih skrivnosti," je rekel in se nasmejal. „Vsa zadeva je bila čisto enostavna. Gotovo si opazil, da so bili oni, kar jih je bilo na ulici, naši zavezniki. Vsi so bili najeti za ta večer."
„Sem si mislil."
„Ko je nastal pretep, sem si dal nekoliko mokre rdeče barve na roko. Planil sem naprej, padel, se udaril z roko po obrazu ter postal na ta način ves krvav. Stara zvijača je to."
„Tudi to sem uganil."
„Zatem so me nesli v sobo. Ona je bila dolžna vzprejeti me. Kaj je mogla drugega storiti? Nesli so me pa ravno v njeno družabno sobo, ki je bila prav ona soba, v kateri sem sumil, da se nahaja fotografija. Položili so me na divan, kjer sem jim dal z roko znamenje, da bi rad malo več zraka; radi tega so bili primorani odpreti okno in tako se ti je ponudila zaželjena prilika."
„Kako pa ti je bilo to v pomoč?"
„To je bilo važno nad vse. Kadar ženska misli, da njena hiša gori, je njena prva misel rešiti ono, kar ji je najdražje. Ta misel, ta nagon je jako mogočen in več kakor enkrat sem se že okoristil z njim. Koristil mi je pri darlingtonskem škandalu in tudi v oni zadevi v Arnsworth Castlu. Omožena ženska zgrabi svojega otroka — neomožena svoje dragulje. Meni je bilo jasno, da naša današnja dama ni imela nič bolj dragocenega v svoji hiši nego stvar, ki jo iščemo. Brez dvoma bi urno pohitela!, da jo reši. Klič, da gori, je bil čudovito izvršen. Dim in vpitje je zadostovalo, da pretrese jeklene živce. Ona se mu je naravnost krasno odzvala. Fotografija se nahaja v nekakem skrivališču zadaj za premičnim obojem ravno nad zvoncem. Kot bi trenil, je bila pri njem in jaz sem za trenutek videl sliko, ko jo je napol potegnila iz skrivališča. Ko sem začel vpiti, da ne gori, jo je dala nazaj na prejšnje mesto, pogledala raketo, planila iz sobe in od tedaj je nisem več videl. Vstal sem, se opravičil ter odšel iz hiše. Obotavljal sem se nekoliko in ugibal, ali ne bi bilo dobro, ako bi na mestu poizkusil prisvojiti si fotografijo. Ker pa je prišel v sobo kočijaž in me pozorno gledal, se mi je zdelo bolj varno, ako še nekoliko počakam. Majhna prenagljenost bi utegnila vse uničiti."
„In zdaj ?“ sem vprašal.
„Naša naloga je pravzaprav rešena. Jutri se oglasim pri kralju, in sicer s teboj, ako hočeš iti z menoj, in potem se podamo vsi trije k njej. Popeljejo nas v družabno sobo, da tamkaj počakamo našo lady, vendar je verjetno, da ne najde pri svojem prihodu niti nas niti fotografije. Morda bo njegovo veličanstvo posebno zadovoljno, ako si jo s svojimi lastnimi rokami pridobi nazaj."
„In kdaj nameravaš iti tja?"
„Ob osmih zjutraj. Takrat še ne bo vstala, tako da bomo imeli lahko delo. Poleg tega pa moramo biti urni, kajti ta poroka utegne izpremeniti njeno življenje in navade. Brez odloga moram brzojaviti kralju."
Dospela sva do Baker Streeta ter se ustavila pred njegovimi vrati. Ko je iskal ključ po svojem žepu, je nekdo mimoidočih zaklical:
„Lahko noč, mr. Sherlock Holmes."
Na hodniku je bilo več ljudi, toda zdelo se je, da je prihajal pozdrav od nekega velikega mladeniča, ki je hitro mimo šel.
„Ta glas sem že slišal," je rekel Holmes ter zrl po ulici doli. „Rad bi vedel, kdo je vendar
Tisto noč sem spal v Baker Streetu in zjutraj sva bila ravno pri kavi, ko je kralj prihitel v sobo.
„Torej jo v resnici imate!" je zavpil, prijel Sherlocka Holmesa za obe rami in mu razburjeno gledal v obraz.
„Še ne."
„Vendar imate upanje, ali ne?"
„Da, imam upanje."
„Potem pojdimo. Jaz kar ne morem pričakati odhoda."
„Najeti si moramo voz."
„Ni treba, moj brougham čaka zunaj."
„Potem je stvar lažja." Odšli smo doli in se še enkrat podali proti Briony Lodge.
„Irena Adlerjeva se je poročila," je dejal Holmes.
„Poročila ! Kdaj pa?"
„Včeraj.“
„S kom pa?“
„Z nekim angleškim pravnim zastopnikom z imenom Norton."
„Ona ga vendar ni mogla ljubiti."
„Nadejam se, da ga ljubi."
„Zakaj pa se nadejate?"
„Ker bi to vašemu veličanstvu prihranilo vsak strah pred nadaljnjimi neprijetnostmi. Ako ta lady ljubi svojega moža, potem ne ljubi vašega veličanstva. Ako pa ne ljubi vašega veličanstva, potem nima nobenega vzroka, čemu bi se vmešavala v zadeve vašega veličanstva."
„Res je to. In vendar —! No ! Rad bi, da bi bilal mojega stanu! Kakšna kraljica bi to bila!" In obmolknil je ter molčal, dokler nismo zavili v Serpentine Avenue.
Vrata v vili Briony Lodge so bila odprta in na stopnicah je stala neka postarna ženska. Porogljivo nas je gledala, ko smo stopali iz broughama.
„Mr. Sherlock Holmes, kaj ne?" je rekla.
„Jaz sem Mr. Holmes," je odgovoril moj tovariš ter jo vprašujoče ali pravzaprav presenečeno pogledal.
„Ali res! Moja gospodinja mi je povedala, da je zelo mogoče, da se oglasite. Odpotovala je s svojim soprogom danes zjutraj ob 5. uri 15 minut iz Charing Crossa proti Evropi."
„Kaj!“ Sherlock Holmes je ves bled od jeze in presenečenja stopil nazaj. „Ali hočete reči, da je zapustila Angleško?"
„Da in se nikoli ne povrne."
„In listine?" je vprašal kralj hripavo. „Vse je izgubljeno."
„Bomo videli." Potisnil je služabnico na stran ter planil v družabno sobo, kralj in jaz pa za njim. Pohištvo je bilo v velikem neredu, kakor da bi ga bila v naglici oplenila pred svojim begom. Holmes je planil k zvoncu, odstranil premična vratca, segel z roko v prostor za njimi ter privlekel iz njega fotografijo in pismo. Fotografija je kazala Ireno Adlerjevo samo v večerni obleki, pismo pa je nosilo naslov: „Sherlock Holmes, Esq. Poste restante." Moj prijatelj ga je hitro odprl in vsi trije smo ga obenem čitali. Datirano je bilo o polnoči minule noči in se glasilo takole:
„Dragi moj mr. Sherlock Holmes!
V resnici ste jo dobro pogodili. Popolnoma ste me prevarili. Prav do klica, da gori, nisem ničesar niti najmanj sumila. Ko pa sem spoznala, kako sem sama sebe izdala, sem začela misliti. 2e pred meseci so me svarili pred vami. Dejali so mi, da bo kralj, ako najame kakega agenta, brez dvoma najel vas. Dali so mi tudi vaš naslov. Toda navzlic vsemu temu ste dosegli, da sem vam razkrila, kar ste želeli vedeti. Celo potem, ko sem začela sumiti, mi je bilo težko kaj slabega misliti o tako prijaznem starem duhovniku. Znano vam je, da sem se izučila tudi kot igralka. Moški kostumi mi niso nič novega. Jaz se sama pogostoma okoristim s prostostjo, ki jo daje. Takoj sem poslala svojega kočijaža Johna v sobo, da vas opazuje, sama pa sem pohitela gori v hišo, si oblekla svojo izprehodno obleko, kakor ji pravim, ter prišla zopet doli, prav ko ste odhajali.
No, sledila sem vam do vaših vrat in se tako prepričala, da sem bila v resnici jaz, ki se je za njo zanimal sloviti mr. Sherlock Holmes. Tedaj sem bila nekoliko neprevidna ter vam želela lahko noč, nato sem se pa podala v Temple, da obiščem svojega soproga.
Obadva sva bila edina v tem, da je najbolje,
če ubeživa odtod, ko naju zasleduje tako mogočen nasprotnik. Ko se jutri zjutraj oglasite,
boste radi tega našli gnezdo prazno. Kar se tiče
fotografije, naj bo vaš klijent popolnoma pomirjen. Jaz ljubim in sem ljubljena od boljšega
moža nego je on. Kralj naj stori, karkoli hoče;
pri tem ga ne bo ovirala ona, ki ji je storil
toliko žalega. Fotografijo obdržim samo kot nekako varstvo, da si ohranim orožje, s katerim
se v bodoče zavarujem pred vsemi koraki, ki
jih utegne kralj storiti: Poleg teh vrstic puščam fotografijo, ki jo morda obdrži. Vas, dragi
mr. Sherlock Holmes pa pozdravlja vdana
Irena Nortonova, roj. Adler."
„Kakšna ženska — oh, kakšna ženska!" je vzkliknil kralj češki, ko smo vsi trije prebrali pismo. „Ali vam nisem povedal, kako je bistroumna in odločna? Ali ne bi bila krasna kraljica? Ali ni škoda, da ni meni enaka?"
„Po tem, kar sem videl o tej lady, se mi zdi, da je v resnici zelo neenaka vašemu veličanstvu," je rekel Holmes hladno. „2al mi je samo, da mi ni bilo mogoče bolj uspešno izvršiti naročila vašega veličanstva."
„Ravno nasprotno, moj dragi gospod," je zaklical kralj. „Nič bi ne moglo biti bolj uspešno. Jaz vem, da je njena beseda nepreklicljiva. Fotografija je sedaj tako na varnem, kakor da bi bila v ognju. “
„Veseli me, da slišim vaše veličanstvo izreči te besede."
„Neizmerno hvalo sem vam dolžan. Prosim vas, povejte mi, na kak način vas morem nagraditi. Ta prstan —“ in snel je kači podoben prstan s smaragdi s prsta ter mu ga ponudil na dlani svoje roke.
„Vaše veličanstvo ima nekaj, kar bi celo še višje cenil," je rekel Holmes.
„Samo povejte mi, kaj ?“
„Tole fotografijo."
Kralj ga je začuden pogledal.
„Ireniino fotografijo!" je vzkliknil. „Gotovo, ako' jo želite."
„Hvala vam, veličanstvo. Potem smo z našo zadevo pri kraju. Sedaj pa imam čast, da vam voščim prav dobro jutro." Priklonil se je in obrnil v stran, ne da bi opazil roko, ki mu jo je podal kralj, ter odšel v moji družbi proti svojemu stanovanju.
Tako se je končal veliki škandal, ki je pretil kraljestvu češkemu in tako je ženska bistroumnost preprečila najboljše Holmesove načrte. Prej sem ga večkrat čul norčevati se iz razumnosti žensk, od tedaj pa ga nisem več slišal. In kadar govori o Ireni Adlerjevi ali kadar omenja njeno fotografijo, jo omenja vedno s častnim naslovom: ta ženska.